Moj prvi Citroen je bil stari C3, podedovan od starejše tete, ki ga je vozila le do trgovine in nazaj. Na zunaj ni bil nič posebnega. Srebrna barva, nekaj prask in že malo obrabljeni sedeži. Ampak zame je bil to prvi avto, ki sem ga imela zase, moj mali prostor svobode.  

Spomnim se prve vožnje. Previdna, s stisnjenimi zobmi, a z nasmeškom do ušes. C3 je bil tih, mehak in neverjetno enostaven za vožnjo. Medtem ko so se moji prijatelji pritoževali nad svojimi avtomobili, ker so bili trdi, preglasni, je moj Citroen lepo drsel po cesti, kot bi plul po morju.  

V njem sem preživela ogromno časa. Od vožnje na faks, prvih izletov na morje, do spontanih vikendov v hribih. Nikoli me ni pustil na cedilu, pa čeprav je imel kar nekaj let na plečih. In čeprav se nisem nikoli preveč spoznala na avtomobile, sem imela občutek, da mi ta Citroen nekako “leži”.  

Zanimivo je bilo tudi, da so se vsi moji sopotniki v njem vedno počutili udobno. Notranjost je bila zračna, sedeži mehki, vožnja pa dovolj umirjena, da smo se lahko med potjo smejali in klepetali.  

Ko sem ga po nekaj letih prodala, mi je bilo iskreno težko. Novi lastnik ga je odpeljal z navdušenjem, jaz pa sem skoraj imela solzne oči.  

Danes vozim drug avto, a Citroena se spominjam z veliko nostalgijo. Bil je več kot le prevozno sredstvo, bil je sopotnik v obdobju mojega življenja, ko sem prvič začela odkrivati, kaj pomeni biti samostojen. In tega občutka ne pozabiš kar tako.

Včasih, ko na cesti srečam kak starejši Citroen C3, se mi avtomatsko nariše nasmeh. V mislih se vrnem v tiste brezskrbne dni, ko je bil vsak izlet mala avantura. Morda bom kdaj spet imela Citroena. Ne toliko zaradi praktičnosti, ampak zaradi tistega posebnega občutka domačnosti, ki sem ga doživela le v njem.…